Vloga delovnega terapevta v timu za oceno predelave in prilagoditve vozila za osebe s trajnimi posledicami poškodb ali bolezni
Petra Grabner, dipl.del. terapevt
Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike University Rehabilitation Institute, Slovenije-Soča
Izvleček
Sposobnost za vožnjo avtomobila je pri osebah s trajnimi posledicami poškodb ali bolezni eden od pomembnih pogojev za socialno integracijo. Osebam z zmanjšano zmožnostjo gibanja je potrebno zagotoviti varno vožnjo avtomobila tako, da se izdela načrt za predelavo ali prilagoditev vozila glede na njihovo okvaro telesnih funkcij in struktur oziroma glede na njihove preostale funkcijske sposobnosti.
V ambulanti za oceno predelav in prilagoditev vozil na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča je obravnava timska in poteka individualno. Tim sestavljajo zdravnik specialist fiziater, diplomirani delovni terapevt, inženir tehnične stroke ali tehnik. Delovni terapevt upošteva funkcijske sposobnosti in potrebe posameznega voznika, opravi oceno sposobnosti samostojnega izvajanja vožnje, presedanja v vozilo z zlaganjem vozička v vozilo, ocenjevanja mišične moči in gibljivosti zgornjih udov, ravnotežja, način sedenja v avtu ter kognitivnih sposobnosti. Upošteva pa tudi dejavnike v družini in okolju, ki vplivajo na uporabo in upravljanje vozila. Na podlagi ocen svetuje prilagoditev vozila. Obstajajo določeni serijsko izdelani pripomočki in naprave za varno vožnjo, ki jih izberemo, jih med seboj kombiniramo ter jih pooblaščeni dobavitelji vgradijo v vozilo. Predelave in prilagoditve se izvajajo tako za voznike kot ne voznike (sopotnike) z zmanjšano zmožnostjo gibanja.
Ključne besede: osebe s trajnimi posledicami poškodb ali bolezni, varna vožnja vozila, funkcijske sposobnosti, delovni terapevt, prilagoditev vozila
UVOD
Slovenija je bila do nedavnega edina država na področju srednje Evrope, v kateri so morale osebe s trajnimi posledicami poškodb ali bolezni na svoje stroške ali na stroške družinskega proračuna vgrajevati ustrezne prilagoditve vozil za najtežje gibalno ovirane. V državah Evropske unije (EU) ima več kot tri miljone imetnkov vozniških dovoljnenj različne omejitve, kar predstavlja približno en procent vseh voznikov v Evropski skupnosti (ES). Med članicami ES so še vedno poudarjene razlike v nacionalnih zakonodajah kljub že sprejetim direktivam. Razlike, ki se kažejo so v postopkih ocenjevanja sposobnosti za vožnjo, tehničnih prilagoditvah in njihovemu financiranju (Marinček, 2014). Tako je leta 2014 v Sloveniji pričel veljati Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI, 2010), kjer je bila opredeljena rešitev, da bo država sofinancirala ustrezno prilagoditev vozila do višine 85% vrednosti predelave. Prvi ukrep zakona predpisuje sofinanciranje tehničnih pripomočkov za osebe s senzornimi okvarami (gluhi, naglušni, slepi, slabovidni in gluhoslepi). Drugi ukrep, ki ga predpisuje zakon pa je sofinanciranje prilagoditve vozila za osebe, ki lahko vozilo upravljajo sami ter osebam, ki sami ne upravljajo vozila, prilagoditev pa je nujno potrebna za vstop osebe s trajnimi posledicami poškodb ali bolezni v vozilo in varno vožnjo vozila. (ZIMI, 2010). V Uradnem listu RS št. 71/2014 je objavljen Pravilnik o tehničnih pripomočkih in prilagoditvi vozila, ki podrobneje ureja pogoje za pridobitev tehničnih pripomočkov in prilagoditve vozila, dobo trajanja, standardne kakovosti teh pripomočkov in prilagoditve, način vzdrževanja in vrednost posameznega tehničnega pripomočka oziroma prilagoditve vozila (Uradni list RS št. 71/2014).
Delovna skupina, ki jo je imenovalo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je oblikovala predlog seznama prilagoditev, ki so opredeljene v primerjalni tabeli objavljene na spletni strani omenjenega ministrstva. Pod prilagoditev vozila (PV) je zaporedna številka prilagoditve, zatem naziv prilagoditve in opredelitev upravičencev (funkcijsko stanje).
Ambulanta za predelavo vozil v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča (URI Soča) je pričela delovati novembra leta 2014, in sicer poteka v kletnih prostorih URI – Soče ob četrtkih dopoldan. Pred pričetkom delovanja ambulante je imel tim možnost delovnega ogleda enega večjih nemških predelovalcev vozil v Evropi. V grobem je bila predstavljena tehnična predelava vozil ter njihov sistem dela in povezanost z rehabilitacijskimi centri in avto šolami. V letu 2014 je v URI Soča potekal dvo dnevni seminar, na temo Ocenjevanje sposobnosti za vožnjo avtomobila. V nadaljevanju, pa se še vsak član tima dodatno izpopolnjuje z branjem tuje literature. V primerjavi s tujino (Kanada, ZDA, Velika Britanija) je naše znanje in proces dela osnoven. Že v primerjavi z zanjem in delom delovnega terapevta v omenjenih državah, imajo le ti opravljena specialna znanja iz vožnje v rehabilitaciji oziroma opravljeno diplomo s certifikatom in nazivom delovni terapvt - specialist rehabilitacijske vožnje.
V nadaljevanju prispevka je predstavljen način dela v ambulanti za predelavo vozil, vloga vožnje vozila v rehabilitaciji, vloga delovnega terapevta v timu ter njegovo sodelovanje pri izbiri ustreznega vozila in pri predelavi izbranega vozila. Kot pogled v prihodnost pa izpopolnjevanje znanja na tem področju in morebitno izboljšanje tehničnih karakteristik predelav vozil in načina dela v ambulanti.
VOŽNJA AVTOMOBILA KOT DEL REHABILITACIJE
Namen rehabilitacijske obravnave je usposobiti pacienta za najvišjo možno stopnjo delovanja oziroma kar največjo osamosvojitev pri opravljanju dnevnih aktivnosti in za čim popolnejšo socialno vključenost. Vožnja avtomobila je pomembna aktivnost vsakodnevnega življenja (Fyfe in sod., 1997; Kay in Bundy , 2002). Sposobnost za vožnjo vozila je pri osebah s trajnimi posledicami poškodb ali bolezni eden od pomembnih pogojev za socialno integracijo. Zato ocena sposobnosti za vožnjo in svetovanje v zvezi z varno vožnjo sodi v program celostne rehabilitacije. Vožnja avtomobila poveča mobilnost in kvaliteto življenja oseb z zmanjšano zmožnostjo gibanja in bolezni, jim omogoča, da so zaposleni in da so udeleženi v športnih in drugih aktivnostih (Kiyono, 2001). Na ta način jim sposobnost vožnje izboljša kakovost življenja, saj so manj odvisni od tuje pomoči, bolj socialno vključeni, imajo večje možnosti izobraževanja, zaposlitve, ipd. Poleg tega je sposobnost voziti vozilo tudi pomemben statusni simbol, ki poveča samozavest osebam s trajnimi posledicami poškodb ali bolezni.
Način dela v ambulanti za oceno predelave in prilagoditve vozila za osebe s trajnimi posledicami poškodb ali bolezni
V subspecialistični ambulanti za oceno predelave in prilagoditve vozila za ljudi s trajnimi posledicami poškodb ali bolezni poteka delo timsko. Tim sestavljajo zdravnik specialist fiziater, diplomirani delovni terapevt, inženir tehnične stroke ali tehnik, kot zunanji član pa inštruktor avto šole. Preglede se opravlja na osnovi napotnice osebnega zdravnika. Rehabilitacijski tim, ki obravnava določeneno osebo s trajnimi posledicami poškodb in bolezni, presodi smiselnost napotitve posameznika v ambulanto za oceno predelave in prilagoditve vozila. Smotrnost napotitve se presoja glede na stanje in aktualno življenjsko situacijo posameznika.
Potek dela tima v ambulanti za predelavo vozil:
• klinični pregled,
• podrobna funkcijska ocena,
• ogled obstoječega/nepredelanega vozila
• načrt predelave avtomobila glede na funkcijsko stanje,
• pregled in ocena predračuna predelave,
• ocena končne izvedbe predelave avtomobila,
• izvedba pisnega gradiva obravnave in vodenje dokumentacije za posamezno osebo.
Strokovna izhodišča zajemajo načelo učinkovitih in racionalnih rešitev glede na individualne potrebe. Ločimo tri vrste obravnave:
Ločimo tri vrste obravnave:
I a): Za osebe s trajnimi posledicami poškodb ali bolezni - voznike, ki prvič uveljavljajo pravico do predelave vozila (do sedaj še niso imeli predelanega vozila) ali za tiste voznike, ki so že vozili predelano vozilo, pa zaradi spremembe funkcijskega stanja potrebujejo drugačno predelavo.
I b): Za osebe s trajnimi posledicami poškodb ali bolezni, ki sami ne vozijo vozila, predelavo vozila pa potrebujejo za ustrezen vstop v vozilo ter za varen položaj med vožnjo in ki prvič uveljavljajo pravico do predelave vozila ali za tiste posameznike, ki imajo že predelano vozilo, pa zaradi spremembe funkcijskega stanja, potrebujejo drugačno predelavo.
II a): Za osebe s trajnimi posledicami poškodb ali bolezni - voznike, ki vozijo predelano vozilo in po izteku trajnostne dobe predelave (vgrajenih naprav) uveljavljajo pravico do nove predelave (vgrajenih naprav); predelava vozila oziroma vgradnja naprav za vožnjo je enaka kot dosedanja, ker v vmesnem obdobju ni prišlo do spremembe funkcijskega stanja voznika.
II b): Za osebe s trajnimi posledicami poškodb ali bolezni, ki sami ne vozijo vozila, predelavo vozila pa potrebujejo za ustrezen vstop v avto ter za varen položaj med vožnjo in po izteku trajnostne dobe predelave (vgrajenih naprav) uveljavljajo pravico do nove predelave (vgrajenih naprav); predelava vozila oziroma vgradnja naprav je enaka kot dosedanja, ker v vmesnem obdobju ni prišlo do spremembe funkcijskega stanja posameznika.
III: Za osebe s trajnimi posledicami poškodb ali bolezni, ki sami ne vozijo vozila in potrebujejo le manjšo predelavo sestavnih delov vozila za ustreznejši položaj telesa med vožnjo.
VLOGA DELOVNEGA TERAPEVTA V TIMU
Za varno in zanesljivo vožnjo v cestnih razmerah je potrebno, da ima voznik ustrezno zaznavo, dojemanje, presojo zaznanega, pozornost, presojo prostorskih odnosov, sposobnost načrtovanja, sposobnost pomnjenja, samokontrolo, primerno toleranco (Galski in sod., 1998). Ocena vozniških sposobnosti pri osebah s trajnimi posledicami poškodb in bolezni je še veliko težja kot pri zdravih osebah in je zato še toliko bolj kompleksna in zahtevna. Delovni terapevt mora s sodelovanjem tima znati oceniti stopnjo aktivnosti in sicer postopno od enostavnih motoričnih aktivnosti do zahtevnih kognitivnih aktivnosti in ocenjevanja fleksibilnosti percepcije (Hekkila in sod., 2005). Omenjeno povezavo funcijskih sposobnosti prikazuje slika 1. Delovni terapevt upošteva funkcijske sposobnosti in potrebe posameznega voznika, opravi oceno sposobnosti samostojnega izvajanja vožnje, presedanja v vozilo z morebitnim samostojnim zlaganjem vozička v vozilo, ocenjevanja mišične moči in gibljivosti zgornjih udov, ravnotežja, način sedenja bodisi v vozičku na ročni pogon, elektromotornem vozičku ali počivalniku, kasneje način sedenja v vozilu ter kognitivnih sposobnosti. Pri oceni funkcijskih sposobnosti delovni terapevt poleg testa dnevnih aktivnosti, uporablja ročni dinamometer za merjenje trenutnega stanja mišične zmogljivosti. Poleg ocene funcijskih sposobnosti posameznika, mora terapevt oceniti tudi samo obstoječe vozilo. Vozilo se oceni glede na funkcionalno stanje posameznika. Najpogosteje se ocenjuje svetla širina in višina prednjih ali zadnjih vrat, razdalja med volanom in sedežem, velikost volana, način odpiranja in zapiranja vrat, velikost oken, število in velikost stranskih ogledal, število sedežev, oblika voznikovega sedeža, višina in način nastavitve sedeža, oblika in velikost naslona za glavo, višina in dolžina samega vozila, velikost notranjega prostora, zlasti v zadnjem delu vozila, velikost menjalne ročice, način zapenjanja z varnostnim pasom, obvolanske ročice (smerniki, brisalci, luči...)...V primeru, da oseba s trajnimi posledicami poškodb ali bolezni še nima svojega vozila oziroma želi primernega kupiti, se delovni terapevt posvetuje o specifikaciji vozila pri svetovalcih za nabavo novega vozila ali samo določene opreme. Pri celostni delovnoterapevtski obravnavi upošteva tudi dejavnike v družini in okolju, ki lahko vplivajo na uporabo in upravljanje vozila. Med te dejavnike uvršamo socialno ekonomski status, družbeno okolje, kjer posameznik preživi večji del časa (služba, vrtec, šola, zavodi...), bivalno okolje in navsezadnje motivacija. Na podlagi pridobljenih ocen svetuje prilagoditev vozila. Dokončna ocena mora biti timska, kompleksna, odgovorna, preudarna in narejena na osnovi objektivnih dejstev in meril. Najpogostejše diagnoze s katerimi se srečujemo v ambulanti za predelave vozil so: poškodbe hrbtenjače, multipla skleroza, cerebralna paraliza, mišična distrofija, amputacija, lažje kapi, parkinsonizem, prirojene napake in bolezni...
Sodelovanje delovnega terapevta pri izbiri ustreznega vozila
V dvoletnem delu v ambulanti, se je izkazalo, da posamezniki v večjem delu v predelavo pripeljejo svoje staro obstoječe družinsko vozilo, katero so uporabljali pred nastankom poškodbe. Vse pogosteje pa se za nasvet in kasneje za nakup novega vozila posamezniki obrnejo v našo ambulanto. Pogosteje so to družine z manjšimi otroci s trajnimi posledicami poškodb ali bolezni ali pa sama oseba s trajnimi posledicami poškodb ali bolezni, ki potrebuje predelavo vozila kot voznik. Izbira pravega vozila je odvisna od funkcionalnega stanja in od tega ali se bo oseba vozila v vozilu kot sopotnik ali kot voznik. Izbira in nakup vozila je v celoti odvisna od posameznika, mi pa mu predhodno lahko le svetujemo ali pomagamo. Pri svetovanju in izbiri vozila smo pozorni:
- ali bo prilagojeno vozilo dovolj le kot osebno vozilo ali je potreben kombi (večje vozilo),
- ali je invalidna oseba voznik ali sopotnik,
- ali bo v vozilu dovolj prostora še za ostale člane družine oziroma potnike,
- ali je možno v izbrano vozilo namestiti določen funkcionalno tehnični pripomoček,
- ali obstaja doma ali na delovnem mestu ustrezen parkirni prostor za natovarjanje ali
raztovarjanje invalidskega vozička (običajno je to voziček na elektromotorni pogon),
- ali so potrebne dodatne možnosti predelave za varno delovanje.
Vloga delovnega terapevta pri določitvi potrebne prilagoditve oziroma predelave vozila
Končni cilj vsake obravnave posameznika v ambulanti za predelavo vozil je, da se posamezniku z ustrezno prilagoditvijo ali predelavo vozila zagotovi varna vožnja. Prilagoditev oziroma predelava je odvisna od posameznikove telesne okvare oziroma njegovih preostalih funkcijskih zmogljivosti. Poudarek je na individualnosti. Obstajajo določeni serijsko izdelani pripomočki oz. naprave za varno vožnjo, ki jih zberemo, med seboj kombiniramo in vgrajujemo. Cilj delovnoterapevtske obravnave je med drugim ohraniti posameznikov način vožnje, ki ga je uporabljal pred nesrečo oziroma boleznijo. Namreč izkazalo se je, da so imele osebe s trajnimi posledicami poškodb in bolezni, ki so se morale ponovno usposobiti za vožnjo, več težav, če so pričeli uporabljati njim neznane naprave in načine vožnje (Prasad in sod., 2006).
V načinu prilagoditev in predelav vozil ločimo mehanske in elektronske naprave za vožnjo prilagojenega vozila
Osebe s trajnimi poškodbami ali bolezni - vozniki, ki imajo dovolj fizične moči bodisi v rokah ali nogah uporabljajo mehanizem delovanja mehanskih naprav. Običajno so to uporabniki vozičkov na ročni pogon, ki se sami presedejo z vozička na avtomobilski sedež in nazaj. Prav tako nimajo težav z zlaganjem in dvigovanjem vozička v avto. Za takšne uporabnike so včasih dovolj že majhne adaptacije vozila, kot so npr. drsna zadnja vrata, poleg tega pa obstajajo različna dvigala za dvigovanje vozička v avto. Manj prizadetim je pri presedanju v pomoč vrtljiv in dvižni avtomobilski sedež ali pa enostaven pripomoček, kot je deska za presedanje ali pa mehanska prilagoditev sedeža.
Osebe s trajnimi poškodbami ali bolezni - vozniki, katerih moč je zmanjšana oziroma oslabljena ter imajo majhen obseg gibov v rokah in prstih, so upravičeni do namestitve elektronskih naprav. Se pravi, danes lahko osebe, katere so uporabniki vozička na elektromotorni pogon, vozijo avto s pomočjo sodobne tehnike. Pri tem uporabljajo enake manevre kot pri vožnji elektromotornega vozička s pomočjo Joystik sistema ali drsnih plošč (enaka moč in gibljivost v prstih rok) (Zupan, 2014).
Pri težkih telesnih okvarah, kjer so osebe s trajnimi posledicami poškodb ali bolezni, kot sopotniki v vozilu in pri presedanju potrebujejo pomoč druge osebe, obstajajo različna dvigala, ki se namestijo v notranjost avtomobila in s pomočjo katerih je možno nepomično osebo presesti.
Tretja skupina so osebe s trajnimi posledicami poškodb ali bolezni - sopotniki z najtežjo telesno okvaro, ki so popolnoma odvisni od druge osebe in so v večjem delu uporabniki počivalnikov ali elektromotornih vozičkov s specialno krmilno enoto. Običajno so to družine in skrbniki z otroci s trajnimi posledicami poškodb ali bolezni ali odrasli s hudimi telesnimi okvarami. Glede njihove prilagoditve vozila je prav tako potrebna individualna prilagoditev, saj se poleg reševanja sedenja v vozilu rešuje tudi problematika v zvezi z vstopanjem in izstopanjem v vozilo skupaj z vozičkom (Zupan, 2014).
Postopek za uveljavljanje prilagoditve vozila (PV)
O priznanju pravice do PV (prilagoditve vozila) odloča na prvi stopnji Upravna enota (UE) po stalnem bivališču upravičenca, na drugi stopnji pa Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Pravilnik za uveljavljanje prilagoditve vozila ja objavljen na spletni strani Uradnega lista RS, št.71/14. Način PV za enostavnejše prilagoditve določi v skladu s predpisi, ki urejajo varnost v cestnem prometu, izvedenec posameznik. Način zahtevnejših prilagoditev izdela v skladu s predpisi, ki urejajo varnost cestnega prometa, URI Soča. Upravna enota na podlagi načrta prilagoditve vozila izda odločbo. Po pravnomočnosti odločbe upravna enota izda vrednotnico za plačilo sofinanciranja prilagoditve vozila ali za sofinanciranje nakupa novega prilagojenega vozila. PV se lahko uveljavlja pri kateremkoli izvajalcu prilagoditev vozil v Sloveniji. Vrednotnico je potrebno unovčiti v enem letu od njene izdaje.
Prikaz primera
35 letni desnični gospod je pred petimi leti utrpel zlom petega in šestega vratnega vretenca s posledično diagnozo tetraplegija. V dnevnih aktivnostih je delno samostojen, kar pomeni, da ima zaradi slabe mišične moči in gibljivosti rok, prstov ter ramenskega obroča težave pri izvajanju nekaterih aktivnosti. V obeh rokah so prisotne manjše kontrakture. Nekatere aktivnosti opravlja s pomočjo izvedbe trik gibov. V času rehabilitacije pri nas, mu je bil testiran in predpisan lahek aktivi voziček na ročni pogon. Gospod je v rednem delovnem razmerju in se je do predelave svojega lastnega vozila, na delo vozil z javnim mestnim prometom ali pa ga je na delo pripeljala druga oseba. Pred poškodbo je imel veljavno vozniško dovoljenje. V času rehabilitacije v URI Soča je moral opraviti oceno vozniških sposobnosti oseb s posebnimi potrebami. Testiranje je potekalo na posebni merilni napravi – Mediatester (merjenje reakcijskega časa, test pospeševanja, test luči, test vidnega polja, test ustreznosti reakcije, meritev momenta sile). Po opravljenem testu mu je zdravnik medicine, dela in športa v URI Soča podal končno oceno o sposobnosti za vožnjo. Gospodu je bilo izdano zdravniško spričevalo z naslednjimi kodami: da je sposoben za vožnjo vozila s predelavo avtomobila s prilagojenimi ročnimi komandami, avtomatskim menjalnikom in vilice na volanu. Dodeljene kode predelave vozila, ki bodo gospodu zagotavljale varno vožnjo, so se vpisale v vozniško dovoljenje. Z urejenim vozniškim dovoljenjem je imel gospod pravico vložiti vlogo o predelavi vozila na svoji upravni enoti (UE) Izpolnjeno vlogo z vsemi dokazili o invalidnosti in lastništvu vozila je UE posredovala v našo ambulanto, od koder je gospod dobil vabilo za obravnavo. Na obravnavo je prišel s svojim neprilagojenim avtomobilom, katerega je pripeljala druga oseba. Vozilo se je predhodno fotografiralo zunaj in znotraj, kot neprilagojeno vozilo. V ambulanti se je s strani zdravnika opravil klinični pregled. V okviru delovnoterapevtske obravnave je bila izdelana ocena mišične moči, ocena sedenja na vozičku, ocena izvedbe transferja v avto in iz njega z morebitnim zlaganjem vozička v avto, ocena sedenja v avtu z morebitnim spreminjanjem položaja sedenja in razbremenjevanja sedežne površine, samostojno pripenjanje z obstoječim varnostnim pasom, ocena sposobnosti menjave in vključitve in izključitve obvolanskih serijskih ročic, ocena načina vklopa motorja, pregled kontrole zunanjih stranskih ogledal, ocena položaja nog v avtu. Pri svojem delu sem uporabila merilec mišične moči in meter za izmero notranjosti in zunanjosti vozila. Rezultati delovnoterapevtske ocene so bili sledeči: gospod je glede na višino sedeža vozička in sedeža v avtu slabo izvedel samostojno presedanje brez deske za presedanje, položaj sedenja v avtu je zmogel popraviti in spremeniti z rahlimi nagibi zgornjega dela telesa oz. z odmikom medenice v stran, kljub mehkemu volanu brezhibnega vrtenja volana ni zmogel opraviti brez vilice na volanu, brezhibno ni zmogel izvesti preklopa serijskih obvolanskih ročic (smerniki, brisalci in luči), voziček je le delno razstavil in zložil v avto, težave pri tem mu je delala fina motorika prstov rok, zmanjšana gibljivost in bolečine v ramenskem obroču, težave z ravnotežjem, namestitev varnostnega pasu s samostojnim zapenjanjem in odpenjanjem je izvedel s pomočjo trik giba zapestja rok.
Tim se je glede na individualno funkcijsko stanje in ocene zdravnika za medicino dela in športa, odločil za naslednji načrt predelave vozila:
PV 2 – ročno upravljanje zavore in plina (slika 2)
PV11 - vilice na volanu (slika 3)
PV15- elektronsko upravljanje luči, smernikov in brisalcev na volanu (slika 4)
PV24- mehanska predelava sedeža v vozilu z mehansko zložljivo desko za presedanje (sliki 5 in 6)
PV33- sistem za dvig vozička v avto (slika 7)
PV41- avtomatski menjalnik za novo osebno vozilo (slika 8)
Na podlagi načrta je UE izdala odločbo z vrednotnico za predelavo omenjenega vozila. Izvajalca za izvedbo prilagoditve vozila si je gospod izbral sam. Gospod se je s prilagojenim vozilom ponovno pripeljal v našo ambulanto, kjer smo prilagojeno vozilo z zgornjimi prilagoditvami ponovno fotografirali. Glede na zahtevnost predelave vozila je bilo od gospoda naprošeno, da je izvedel praktični poizkus vožnje vozila vključno s samostojnim presedanjem in dvigom vozička v vozilo. Po uspešno opravljenem pregledu je tim za predelavo potrdil vrednotnico UE. V primeru, da gospod v začetni fazi, sam ne bi zmogel upravljati vozilo oziroma bi za brezhibno vožnjo potreboval vajo, bi se ga usmerilo v avto šolo, kjer bi s specialistom inštruktorjem za vožnjo predelanih vozil, izvedla testno vožnjo.
ZAKLJUČEK
Dostopnost je eden izmed osnovnih pogojev za samostojno življenje oseb s trajnimi posledicami poškodb ali bolezni. Ni možno govoriti o enakih možnosti za izobraževanje, delo in zaposlitev, če ni omogočena tudi dostopnost prevozov. Ta dostopnost vključuje dostopen javni transport, pa tudi prilagojena osebna vozila. Slovenija je na formalni ravni že zagotovila uresničevanje te pravice s sprejetjem ZIMI-ja. Seveda se tim pri svojem dvoletnem delu srečuje tudi z ovirami, ki občasno upočasnijo izvajanje obravnav. V prihodnosti želimo svoje delo in znanje še izpopolniti, predvsem pa želimo dati večji poudarek praktičnemu usposabljanju oseb s trajnimi posledicami poškodb in bolezni za vožnjo prilagojenega vozila, pri katerem bi imel predvsem delovni terapevt veliko vlogo. Predvsem bi poleg novega avtomobilskega simulatorja potrebovali tudi osebni avto z avtomatskim menjalnikom in kompletom hitro montažnih naprav za prilagojen način vožnje. Potreben bi bil tudi primeren poligon, kjer bi posamezniki lahko vadili osnovne tehnike vožnje in prilagajanje na vozilo pred vadbo vožnje v realnih cestnih razmerah. Tuja usposabljanja, prakse in nekatere raziskovalne ugotovite za vožnjo in ocenjevanje voznikov z zmanjšano zmožnostjo gibanja, nam povedo, da so v razvitem svetu glavni nosilci te dejavnosti specializirani delovni terapevti - strokovnajki, ki se z dodatno specializacijo usposobijo za to zahtevno in odgovorno delo. Želimo si, da bi to uspelo tudi nam.
»Pomagati voziti v luči invalidnosti«
Literatura:
• Fyfe NCM, Goodwill CJ, Hoyle EA, Sandals L., Taylor &Francis (1997). Orthoses, mobility aids and enviromental control systems. In: Greenwood at al., Neurological Rehabilitation. Psychology press, 229-242.
• Kay LG, Bundy AC, Clemson L, Cheal B, Glendenning T.(2012). Contribution of off-road tests to predicting on-road performance: a critical review of tests. Aust Occup Ther, 59(1):89-97.
• Kiyono Y, Hashizume C,Matsui N, Ohtsuka K, Takaoka K. (2001). Car driving abilites of pepople with tetraplegia. Arch Phys Med rahabil., 82(10):1389-92.
• Galski T,Ehle HT, Williams JB. (1998). Estimates of driving abilites and skills in different conditions. Am J Occup Ther., 52(4):268-75.
• Heikkila VM, Kallanranta T. (2005). Evaluation of driving adility in disabled persons: a practicioners view. Disabil Rehabil., 27(17):1029-36.
• Prasad RS, Hunter J, Hanley J. (2006). Driving experiencesof disabled drivers. Clin Rehabil., 20859:445-50.
• Pravilnik o tehničnih pripomočkih in prilagoditvi vozila, (2014). Ur. list RS št. 71/2014 https://www.uradni-list.si/1/content?id=118993 (19.7.2016)
• Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI), (2010). Ur. List RS št. 94/2010 https://www.uradni-list.si/1/content?id=100876 (19.7.2016)
• Marinček, 2014, cit. po Klavora P. et. al. (2000). A Review of a Mayor Driver Rehabilitation Centre: A Ten Year Client Profile. The Canadian Journal of Occupationl Therapy, 67.128-134.
• Zupan A., (2014). Ocenjevanje sposobnosti za vožnjo avtomobila, Ocenjevanje vozniške sposobnosti oseb s posebnimi potrebami, zbornik predavanj, URI Soča in Zavod za varstvo pri delu Ljubljana. 249-255.