Reakcija bolnika na bolezen

Dr. Aleš Fridl, univ. dipl.psiholog, spec. klinične psihologije,
Psihiatrična bolnišnica Ormož

Renata Žohar, dipl. delovni terapevt,
Psihiatrična bolnišnica Ormož

Reakcija na bolezen je odvisna od vrste dejavnikov: osebnosti bolnika, vrste bolezni, teže bolezni, starosti bolnika, zunanjih okoliščin, v katerih bolnik živi itd.

Pri reakciji bolnika na bolezen gre za vprašanje: »Kako osebnost reagira na bolezen?« Če v središče vprašanja postavimo bolnika, potem lahko vprašanje glasi: »Kaj se dogaja v duševnem življenju človeka, ki je bolan?« Da bi nam to dogajanje bilo bolj jasno, velja spoznati dva nova pojma:

a) podoba lastnega telesa,

b) lastna slika o sebi.

PODOBA LASTNEGA TELESA

Pri vprašanju bolnika in njegove bolezni, je zelo pomembno poznati človekovo doživljanje lastnega telesa. Naše lastno telo zavzema pomembno mesto v našem duševnem življenju vse dokler živimo. Otroci so že zgodaj okupirani s svojim telesom. Že za dojenčka je njegovo telo nekaj povsem drugega od objektov v okolju. Dojenček začne zgodaj čutiti svoje telo, s telesom pa tudi čuti. Ko se z roko dotakne ali gre v svoja usta, na rokah čuti dotik ust, na ustih pa dotik roke. Ti dve hkratni ugodni senzaciji sta zunaj dotika telesa neponovljivi. Ko se otrok dotakne postelje, čuti le dotik na roki. V teku celega življenja mnoga zadovoljstva pa tudi nezadovoljstva pridobimo iz različni telesnih con in iz telesa nasploh. Usta ostanejo povezana z vitalno pomembnimi zadovoljstvi. Usta sodelujejo pri tem, ko jemo, ne jemo pa le takrat, ko smo lačni, temveč tudi zato, ker radi jemo. Otrok doživlja svoj glas, ki prihaja iz ust in se ga radosti. Vse življenje govorimo in se pogovarjamo. S kožo otrok »sliši«, kako ga imajo starši radi in koliko jim je do njega. Hoja je za otroka velika afirmacija, saj lahko na ta način pristopi do oseb in stvari, ki jih ima rad ter se oddalji od oseb in stvari, ki se jih boji. Upravičeno pravimo, da je najzgodnejši Jaz, s katerim otrok zaznava in se odziva na zaznane dražljaje, dejansko »telesni« Jaz. Lakota, hlad, bolečina, nahranjenost, potešena žeja, ugodje pobožane kože, vse to ugodje in neugodje prihaja iz telesa. Kasneje, posebno v puberteti in adolescenci, telo ponovno poudarjeno prihaja v življenje človeka.

Za razvoj podobe o lastnem telesu je zelo pomembno stališče drugih do njega. Otrok v svojo sliko vnaša tudi stališča drugih do njegovega lastnega telesa. Če roditelj z veseljem sprejema otrokovo telo, potem ta v svojo sliko o telesu vnaša ugodje in zadovoljstvo. Če pa otroku ni dana možnost, da začuti radost nad svojim telesom in v svojem telesu, potem ga lahko doživlja kot neprijetnega, grdega in se zaradi tega sramuje. V odnosu do telesa se odraža interakcija med njim in starši in kasneje do drugih pomembnih figur. Zaradi tega se tudi dogaja, da slika telesa ni identična s tisto sliko, ki jo imajo drugi o nas. Oseba prijetnega videza lahko sebe doživlja kot neopazno in obratno. Stabilnost in gotovost neke osebe lahko med drugim temelji na samozavestni sliki o telesu. Ta v teku razvoja oblikovana podoba lastnega telesa ima lahko na duševno življenje osebe večji vpliv od njenega stvarnega videza.

Na telesni Jaz vpliva okolje. Podoba o telesu se ustvarja s pomočjo verbalnih opazk okolice na otrokov videz, primerjavo bratov in sester s strani staršev, odnosov staršev do razvoja sekundarnih spolnih znakov itd. Obstajajo družine, ki jim je videz zelo pomemben, medtem ko druge ne vztrajajo toliko pri tem.

Podoba o lastnem telesu vpliva na našo kapaciteto adaptacije na bolezen, fizično travmo kot tudi na naravne telesne spremembe, ki nastopijo v puberteti in adolescenci ter kasneje v involuciji in starosti.

Osebe, ki imajo večje zaupanje v svoje telo, na bolezen gledajo bolj realno. Prestrašene so v okvirih realnega strahu, ki ga vzbuja vsaka bolezen, vendar se lahko adaptirajo na stvarnost: zdravijo se, pričakujejo ozdravitev, pretrpijo bolečine in neugodje. Osebe, ki niso razvile dovolj gotovosti v lastno telo, so lahko precej prestrašene in glede na svojo osebnost različno reagirajo na bolezen. Osebe, ki so velik del svoje gotovosti črpale prav iz zdravja, svojega zunanjega videza, morajo vložiti več napora za to, da čustveno premagajo bolezen. Za mladega, zdravega, na svoje telo ponosnega športnika predstavljajo motnje njegove gibljivosti veliko psihično travmo.

LASTNA PODOBA (SLIKA) O SEBI

Vsak človek v teku življenja gradi lastno podobo o sebi. Slika o sebi vključuje našo lastno predstavo in naše lastno doživljanje sebe. Lastna predstava in lastno doživljanje vključujeta naše »telesno« in naše »psihično«. Slika o sebi se ne mora nujno ujemati s podobo, kakršno imajo o nas drugi. Oseba je lahko nepričakovano ugodno ali neugodno presenečena, ko sliši, za kakšno jo ima njena okolica. Slika o sebi je pri večini ljudi narcistična. Z drugimi besedami, slika o sebi je zgrajena na temelju naših notranjih potreb, ne pa izključno na naših stvarnih svojstvih, čeprav tudi na teh. Zato se lahko zgodi, da nekdo o sebi misli pretirano lepo ali pretirano slabo. Temelji lastne podobe o sebi se pridobijo v otroštvu, ne glede na to, da se jih da v teku življenja oblikovati. Od razvoja osebnosti je odvisno, kako in koliko se bo lastna slika o sebi približala stvarnosti. Slika o sebi je pri depresivni osebi obarvana s podcenjevanjem sebe. Pri poudarjeno vedri osebi (hipomanični) pa je podoba o sebi obarvana s precenjevanjem sebe.

V bolezni začasno, glede na naravo bolezni, včasih pa tudi trajno, bolnik nezavedno in zavestno spreminja lastno sliko o sebi. Bolnik se mora pogosto začasno odreči svojim socialnim težnjam po uspešnosti, svojim ambicijam. Na notranjem planu lahko bolnik nezavedno in zavestno doživlja, da ni tako uspešen, da ni zadovoljil in da ne bo mogel zadovoljiti drugih, da ni izpolnil pričakovanj, ki so se vanj polagala. Po prvem šoku Jaz običajno uspe boljše uvideti stvarnost. Pri nekaterih nevrotičnih bolnikih lahko pride na poti ozdravitve do prevelikega napora za Jaz in Jaz iz organske bolezni izide dolgotrajno ali trajno siromašnejši. »Siromašnejši« pomeni, da nekateri bolniki postanejo negotovi, preveč odvisni od okolice, so pretirano koncentrirani nase tako za čas bolezni kot po ozdravitvi od telesne bolezni. Zaradi tega zdravnik zdravi bolnika, kar pomeni tako bolezen kot somatopsihično reakcijo na bolezen.

TIPI REAKCIJE NA BOLEZEN

Ko je človek bolan, slika o telesu in slika o sebi doživljata znatne spremembe. Vsaka bolezen bolj ali manj privede do sprememb v vrednotenju teh dveh reprezentacij.

Mistično verjetje, da bolezen pomeni kazen, je prisotno še dandanes, posebno v nezavedni ravni zavesti, pri nekaterih osebah pa tudi na zavestnem nivoju. Ta problem bolezni kot kazni obstaja v duševnem življenju človeka, ne glede na to, da so bolezni povzročene z infekcijo, travmo, metaboličnimi motnjami itd. Tam, kjer obstaja kazen, obstaja tudi krivda. Krivda je lahko zavestna ali nezavedna.