Vsak izmed nas ima svojo zgodbo. Naše so povezane s multiplo sklerozo. Nekateri zbolijo in se trudijo živeti z ms, drugi zbolijo in pač živijo, nekateri zbolijo in............ So pa še tisti, ki živijo zraven obolelega z ms. Kakšne zgodbe pa lahko imajo TI? Sploh nimajo ms, kaj pa imajo TI  za povedat? Ne morejo vedeti kako je to hudo, če imaš ms. Zakaj bi TI sploh kaj govorili o ms? Pa jim je dovoljeno?

Multipla skleroza je večplastna bolezen in prizadene tudi naše najbližje. Te bolečine so še kako globoke. Pogosto ostanejo v njih samih, saj jih ne delijo. Kje so te zgodbe? Zgodbe, teh ko boli duša.

Sledeča zgodba je prav takšna.

Gospa Marija Gašparič je delila svojo zgodbo.

Marija Gašparič

Pride dan, ko enostavno moraš sprejeti….

Minilo je petnajst let, odkar sem se kot mati študenta srečala s sumom na multiplo sklerozo. Začetki so bili zelo težki, tako zame kot za sina. Predlog zdravnika, da bi z diagnozo počakali dokler sin ne diplomira in se zaposli, naju je zavedel v lažno upanje, da morda le ni tako resno. Svetoval nama je naj na bolezen pozabiva. Poslušala sva in mu s tem najbrž naredila več škode kot koristi, saj se je po desetih letih zanikanja bolezen vrnila v polnem zamahu.

Najbrž se je ravno v teh začetkih zasidrala v meni močna želja zanikanja bolezni. Vedno sem mu bila v oporo, tudi pozneje, ko si je ustvaril družino, vendar nikoli nisem do konca sprejela. Enostavno mu nisem dovolila biti bolan. Ne vem, morda sem njemu delala uslugo, sebi je prav gotovo nisem. V tem času se je začela porajati želja in potreba, da bi me kdo vprašal:

KAKO PA SE TI POČUTIŠ, KAKO S TEM ŽIVIŠ?

Vendar s snaho tega nisva dočakali, razen res redkih, ki ne bodo nikoli pozabljeni.

Sedaj tri leta pozneje, ko se je bolezen poslabšala in je novi zagon, že storjeno škodo, še povečal in potrdil njegovo stanje, si nisem več mogla zatiskati oči. Šele sedaj me je popolnoma zadelo. Bila sem nepripravljena in s tem še bolj ranljiva.  Obiskala nas je navadna viroza, ki jo je psiha spremenila v štirinajstdnevno agonijo.

Strah, ki me je ohromil in bolečina duše, ki je ne odkrije rentgen, sta prevzela popoln nadzor nad mojim telesom. Moja viroza se je spremenila v krut boj obupanega uma s oslabljenim imunskim sistemom. Dan je sledil dnevu v začaranem krogu, trenutnih izboljšanj in nenadnih poslabšanj, dokler nisem do kraja odlegla psihi in pristala na urgenci. Saj so mi pomagali do trenutnega izboljšanja in skušali tudi razumeti, vendar je bilo vse skupaj premalo.

Takrat je morala moja prijateljica in duhovna voditeljica stopiti v akcijo in me pošteno obdelati.

Nič me ni šparala, odkrito mi je povedala, da s svojim stanjem, s katerim sem povzročila tudi družinski domino efekt, saj so tudi otroci okrevali veliko dlje, kot običajno, in sinu, ki ni smel iz bolnice, zaradi okužbe doma, ne delam nobene koristi. Hvala bogu sem se med tem že pričela sama zavedati svoje krivde, tako, da sem še dodatno lekcijo lažje sprejela.

Počasi sicer, vendar uspešno, sem pričela obvladovati svoj strah in ga spreminjati v pozitivno energijo.

Prosila sem vesolje in stvarnika:

DAJ MI MOČ, DA SPREMENIM, KAR SE SPREMENITI DA IN POGUM, DA SPREJMEM, ČESAR NE MOREM SPREMENITI…

To in še naslednje misli so mi mantra, ki sem jo zapisala in obesila na zid, da izmenično ponavljam misli.

VČERAJ JE ZNANA PRETEKLOST, JUTRI JE NEZNANA PRIHODNOST,

SAMO DANES, TUKAJ IN ZDAJ, NAM RESNIČNO PRIPADA…

NE POZABIMO ŽIVETI, IZGUBBLJENI MED SPOMINI PRETEKLOSTI IN STRAHOVI PRIHODNOSTI.

To je utrinek mojega odgovora na vaše neizrečeno vprašanje iz kateregakoli razloga že. Obenem pa je moja izpoved tudi del terapije, ki bi jo priporočala vsem, ki se soočajo s podobnimi stiskami.

In ja, resnično pride čas, ko moramo sprejeti in s tem čim bolje živeti…