zdravnik

Multipla skleroza - bolezen tisočerih obrazov

Lidija Žitnik, asis. dr. med., specalistka nevrologije,
oddelek za nevrološke bolezni, UKC Maribor

Vzrok za multiplo sklerozo je neznan, vemo pa, da k pojavu bolezni prispevajo tako dejavniki okolja kot genetski dejavniki. Kot najpogostejši dejavniki okolja so omenjeni okužba z Epstein-Barr virusom, kajenje in zmanjšanje serumske koncentracije vitamina D. To dejstvo podpirajo tudi epidemiološke raziskave vpliva zemljepisne širine na pojavnost multiple skleroze, ki narašča z oddaljenostjo od ekvatorja. Zanimivo pa je tudi to, da obdržimo pojavnost bolezni območja, kjer smo živeli do 15. leta starosti. MS je bolezen mladih. Najpogosteje zbolevajo ženske v rodnem obdobju oziroma v starosti od 20 do 40 let. Ženske zbolevajo dvakrat pogosteje kot moški. Bolezen ni dedna. Tveganje za nastanek MS pri otroku zdravih staršev je 0,2 odstotka. Če ima bolezen eden od staršev, ima njun otrok 3- 5 odstotkov možnosti, da zboli. Če imata multiplo sklerozo oba starša, tveganje poskoči na 30 odstotkov.

 

Zdravniki ugotavljamo, da je MS res bolezen tisočerih obrazov, saj se pri vsakem bolniku kaže z drugačnimi znaki in tudi njen potek se med bolniki razlikuje. Nekateri bolniki, ki so bolni že zelo dolgo, so na videz povsem neprizadeti, tako na prvi pogled nebi mogli reči, da imajo nevrološko bolezen. Obstajajo pa bolniki, ki so bolni kratek čas, vendar so že močno invalidni. Znaki in simptomi bolezni se kažejo zelo različno, odvisno od dela živčevja, ki je prizadeto. Bolniki utegnejo imeti spremenjen občutek, mravljinčenje po različnih delih telesa, šibkost v spodnjih ali zgornjih okončinah, lahko imajo težave z odvajanjem vode in blata, motnje spolnih funkcij. Zelo pogosto pa se bolezen lahko začne z vnetjem očesnega živca. Lahko se pojavi tudi dvojni vid ali vrtoglavica, motnje ravnotežja, so nespretni. Pogosto bolniki tožijo tudi zaradi težav s spominom, imajo motnje pozornosti in koncentracije. Danes pot do diagnoze ni več tako dolga, saj imamo na voljo dobre diagnostične pripomočke in natančno določene diagnostične kriterije. Vsekakor pa moramo biti previdni in izključiti vse druge bolezni, ki imajo lahko podobno klinično sliko.

Poznamo različne vzorce bolezni od česar je odvisno tudi odziv na zdravljenje. Na začetku bolezni je pri 85 do 90 odstotkih bolnikov značilen recidivno remitenten potek, za katerega so značilni zagoni in po njih popolno ali delno okrevanje. Zagon je opredeljen kot pojav novih težav, ki trajajo več kot 24 ur in jih ne moremo pojasniti z drugimi vzroki kot npr. vnetja s povišano telesno temperaturo. Pri 40 do 60 odstotkih bolnikov z recidivno remitentno obliko MS, bolezen v 10 do15 letih preide v sekundarno napredujočo obliko MS. Pri tej obliki bolezni se bolnikovo stanje postopoma slabša, lahko pa so še vedno prisotni zagoni. Poznamo pa še primarno napredujočo obliko bolezni, ki se pojavi pri približno 10 odstotkih bolnikov. Zanjo je značilno nepretrgano slabšanje simptomov brez vmesnih izboljšanj. Pri benigno potekajoči bolezni, ki jo ima 15 do 20 odstotkov bolnikov pride le do neznatnega napredovanja bolezni ali pa prizadetost ne napreduje tudi po petnajstih letih od prvih težav.

Multipla skleroza je še vedno neozdravljiva kronična bolezen. Z zdravili, ki jih imamo na voljo, lahko zdravimo le recidivno remitentno obliko MS, tako da zmanjšamo število zagonov. Žal še vedno ni zdravil za primarno in sekundarno napredujočo obliko te bolezni. V Sloveniji imamo na voljo vsa zdravila za zdravljene MS tudi najnovejša, ki jih lahko bolniki jemljejo peroralno. Osnovni cilj zdravljenja je, da je bolnik brez zagonov in znakov, ki bi govorili za napredovanje bolezni. Želimo si, da bi bolnik živel kakovostno življenje, uspešno končal izobraževanje, hodil v službo, si ustvaril družino. Ugotavljam, da smo z zdravili, ki jih imamo, v zadnjih dveh desetletjih spremenili potek te bolezni. Življenje naših bolnikov je danes veliko bolj kakovostno kot nekdaj in ker je multipla skleroza, kot vse kronične bolezni, na neki način bolezen celotne družine, z njimi bolje živijo tudi njihovi svojci. Zelo pomembno je, da bolnik sprejme svojo bolezen, se z njo sooči, jo bolje razume, se o bolezni pouči, šele nato lahko dobro sodeluje pri zdravljenju.